Iskanje tišine sredi evropskega vrveža

Med raziskovanjem različnih evropskih mest sem opazil, kako pomembno vlogo imajo trenutki tišine in miru. Tudi v najbolj živahnih središčih, kot sta Pariz ali Barcelona, se najde kotiček, kjer se človek lahko umakne vsakdanjemu hitenju. Prav na takšnih mestih pogosto razmišljam o svojih navadah in notranjih impulzih. Eden izmed njih je HIVATKOZÁS, ki ga doživljam kot nenadno potrebo po umiku vase, hrepenenje po ravnovesju med zunanjim dogajanjem in notranjim mirom.

Na Madžarskem sem prvič slišal izraz HIVATKOZÁS v pogovoru med dvema starejšima damama, ki sta sedeli ob Donavi in komentirali spreminjajočo se naravo ob reki. Kasneje sem ugotovil, da gre za občutek, ki ga težko opišeš, a ga vsi poznamo – tiha potreba po povezavi s seboj in občutkom smisla. To me je vodilo do razmisleka o tem, kako si različni narodi ustvarjajo prostore, kjer ta občutek zaživi. V Sloveniji takšno vlogo pogosto prevzamejo naravni parki ali termalna zdravilišča, v Španiji cerkve in trgi, v nekaterih drugih evropskih državah pa celo prostori, ki niso na prvi pogled mišljeni za kontemplacijo, kot na primer hoteli ali celo določeni deli igralnic.

HIVATKOZÁS se morda zdi nenavadno povezan s kraji, kot so igralnice, a v resnici se v teh prostorih pogosto skriva več kot le bleščeče luči in vznemirjenje. V središčih, kot sta Monte Carlo ali Baden-Baden, sem doživel nenavadno tišino med igranjem rulete – trenutek, ko čas obstane in ljudje utihnejo, ujamejo dih in čakajo na izid. V teh trenutkih se zdi, da gre za več kot igro. Tudi v Sloveniji, na primer v Novi Gorici ali na Bledu, igralnice niso le središča zabave, temveč pogosto tudi arhitekturni biseri, kjer si obiskovalci vzamejo trenutek za kavo, razgled ali razmislek. V tej tihi napetosti sem pogosto občutil tisto, kar Madžari imenujejo HIVATKOZÁS.

Evropa je kontinent kontrastov, kjer se starodavne vrednote prepletajo s sodobnimi impulzi. Med raziskovanjem manjših mest na Češkem in Slovaškem sem pogosto naletel na mešanico nove in stare Evrope. Ena izmed zanimivih stvari, ki sem jih opazil, je, kako različne kulture vključujejo igralništvo v svoje družbeno tkivo. Na primer, v nekaterih čeških zdraviliških mestih je obisk igralnice nekaj vsakdanjega, skoraj kot obisk kina. V Sloveniji pa se zdi, da je povezava med igralnicami in lokalno kulturo bolj subtilna. Gostje pogosto prihajajo zaradi wellnessa ali narave, igralnica pa je le ena od postojank v večernem urniku.

Ko sem zadnjič obiskal Portorož, sem se sprehajal po obali in naletel na skupino umetnikov, ki so risali razgled na morje. V ozadju se je svetlikal znani casino, a nihče od prisotnih ni govoril o njem. Zdelo se je, da je prostor le del večje slike – simbol modernega turizma, ki se meša s kulturnim utripom kraja. Tako sem začel razmišljati o vlogi teh prostorov: niso nujno centri razvada, ampak del širšega mozaika, kjer se ljudje zbirajo, si pripovedujejo zgodbe in iščejo nove izkušnje.

Na potovanju po Avstriji sem obiskal Gradec, kjer sem v bližini mestnega središča naletel na moderno umetnostno galerijo, ob kateri je stal hotel z majhno igralnico. Pritegnila me je umirjenost kraja in dejstvo, da sta umetnost in igralništvo stala drug ob drugem, brez nasprotja. Gostje so iz ene stavbe prehajali v drugo, kot da gre za naravni tok dneva. Ta izkušnja mi je ostala v spominu kot primer, kako raznoliki so lahko pristopi k prostemu času v Evropi.

V Sloveniji sem se podobno počutil v Kranjski Gori, kjer je igralnica del hotela s čudovitim razgledom na Alpe. V jutranji megli se bleščeče stavbe skoraj izgubijo, prostor pa zažari šele ponoči. Nekateri obiskovalci pridejo zgolj zaradi narave, drugi zaradi adrenalina iger, a mnogi iščejo nekaj vmes – občutek pripadnosti trenutku, pogovor ob kozarcu vina, pogled skozi okno, v daljavo. Takšni trenutki, čeprav tihi in neopazni, tvorijo vezivo evropske identitete.

Na koncu sem ugotovil, da me zanimajo predvsem zgodbe – tiste, ki jih ljudje nosijo s sabo, in tiste, ki jih kraji šepetajo obiskovalcem. Igralnice po Evropi in Sloveniji so del teh zgodb, čeprav redko nastopajo v glavni vlogi. Bolj kot prostor tveganja jih razumem kot prostor srečevanj – z drugimi in s seboj. In morda je prav to tisto, kar nas žene, da potujemo: občutek, da smo del nečesa večjega, kar presega igre, stavbe in bleščice.

Relevantni viri:
Severni vetrovi evropskih doživetij
Pogledi tišine skozi nenavadne kontraste